Miha gleda v računalniški ekran, previdno načrtuje vsak svoj nadaljnji korak. V sklopu šolskega naravoslovnega projekta mora pripraviti simulacijo zemljinega kroženja okrog osi in z vsakim ukazom ugotavlja, da je naloga kar kompleksna. A vedno bolj je determiniran, da bo stvar izpeljal do konca. Končno si drzne in na koordinato X postavi vrednost -10, 21 na koordinato Y, stisne “enter”. Zakriči od zadovoljstva, ko vidi, da ukazi funkcionirajo tako, kot morajo. Kreativnost se je izplačala!
Mihova zgodba je ena mnogih, ki ilustrira proces učenja programiranja in razvoj mnogoterih spretnosti, ki jih ob tem otrok pridobi. Ena izmed njih je kreativnost. Vsi smo se rodili kreativni. Kot otroci se igramo z imaginarnimi subjekti, gradimo zgradbe, nimamo meja, a v nekem obdobju se naša kreativnost zmanjša. Za to ni krivo le “pomanjkanje gena za kreativnost”. Longitudinalne študije so ugotovile, da se kreativnosti z leti preprosto “odučimo”. Današnje raziskave dokazujejo, da je kreativnost spretnost, ki jo lahko razvijamo od doma in v šoli skozi tri področja:
Kreativno razmišljanje se začne z radovednostjo. Otroci se ga lahko naučijo s spodbujanjem eksperimentiranja, z izražanjem idej, z dvomi, z delanjem napak. Thomas Edison je bil strokovnjak na tem področju. Preden je ustvaril žarnico, je naredil 1000 neuspelih poskusov, in s tem se je rad pohvalil.
S programiranjem se otroci naučijo takšnega načina razmišljanja. So izpostavljeni procesu eksperimentiranja. Začnejo s preprostimi ukazi, z vsakim uspehom pridobivajo samozaupanje, želja po poskušanju novih stvari pa se čedalje veča.
“Kaj, če poskusim to? Pa to?” se sprašujejo. Eksperimentiranje bo vodilo do napak, a dana priložnost bo otroke peljala tudi do rešitev. S prakso otroci pridobijo na efektivnosti, hkrati pa izboljšajo svoje spretnosti, ki jim dovolijo razvijati se ravno v tej smeri.
Vsaka polovica možganov ima pod kontrolo posamične načine razmišljanja in procesiranja informacij. Medtem, ko levo možgansko polovico asociiramo z analitičnem mišljenjem, desno povezujemo s kreativnostjo, umetnostjo, intuitivnostjo. Menimo, da je kreativnost del bolj desne hemisfere, kot leve, a s programiranjem lahko združimo in aktiviramo obe.
Združevanja znanosti z umetnostjo se je posluževal že Steve Jobs, takšen način mišljenja pa učitelji v šolah spodbujajo z aktivnim projektnim delom. Z uporabo programerskih platform, kot je Scratch, pri otroku spodbujamo razvoj tehničnih, umetniških in narativnih spretnosti, ki vodijo do celovitega razmišljanja oz. hkratne uporabe obeh možganskih polovic.
Tako kot šport in učenje inštrumenta, tudi programiranje od otroka zahteva vajo. Če je naloga za otroka dolgočasna, ta sčasoma izgubi motivacijo in željo po iskanju rešitve. Otroke moramo motivirati. Morajo se gibati v okolju, ki jih spodbuja, jim gradi samozavest in od njih zahteva, da so kreativni.
Otrokom je potrebno ponuditi vsaj osnove tehnologije in programiranja, da bi se lahko začeli učiti nove stvari in pri tem uživali. Učenje programiranja na strukturirani platformi otroke vodi do predanega reševanja problemov, hkrati pa jih subtilno polni z znanjem, ki ga bodo v prihodnosti vsekakor potrebovali. Prava platforma jim da priložnost, da kreativno ustvarjajo, kar jih vedno znova navdušuje.
Učenje programiranja je kot učenje novih jezikov. Ne nudi jim le znanja tehnologije, temveč se hkrati učijo tudi programskih jezikov. Programiranje je današnji jezik kreativnosti. Vsi naši otroci imajo pravico, da postanejo ustvarjalci v računalniških znanjih. To ne pomeni, da bodo vsi postali resni programerji, temveč bodo razvili spretnosti, ki se jih lahko pridobi samo skozi učenje kodiranja.
Kreativnost je osnova inovacij, poskušanja, vodenja … Je sposobnost povezovanja idej s pravimi načini za njihovo realizacijo in implementacijo. To dolgujemo našim radovednim otrokom, kajne?
Z učenjem lahko začnete tudi doma. Preberite si kako, razložiti otroku osnovni programski koncept algoritem v članku na povezavi https://digitalschool.si/kako-obrazloziti-algoritem/.